Bilo je zelo naporno, v bistvu je še zmeraj in zavedam se da bo še kar nekaj časa, ampak borbam, imam več volje in energije za to, ker se zavedam da bo potem lepše in boljše.

V času programa so se mi začele dogajat razno razne “preizkušnje” (še zmeraj se dogajajo) in moje reakcije oziroma hendlanje teh “preizkušenj”, lahko rečem, da je dosti bolj zrelo kot v preteklosti (včasih ne bi spal več mesecev zarad podobnih stvari), zdej pa sicer moram razmislit in splanirat kako pa kaj, malo mi sicer krati spanec, ampak v primerjavi s prej je to skoraj nič. Tudi sam odnos v družini je dosti boljši, do otrok in žene. Celo s starši bi lahko rekel, da se je situacija malo izboljšala.

Nova spoznanja so:

– da stres na splošno ni slab ampak je odvisno kako ga vzemeš, če ga vzemeš za izziv je lahko pozitiven in zabaven ,

– da depresija ni nič slabega (začel sm jo jemat celo kot nekaj pozitivnega), je znak na rasteš in si moraš vzet čas da se zazreš vase, pogledaš kaj jo je povzročilo, da to razumeš in tudi rešiš tako, da ne bo potrebe da se ponovi,

Na splošno so mi stvari in situacije bolj jasne in zarad tega sem bolj miren. Se pa zavedam da sm šele na začetku in ko to pomislim se v bistvu razveselim tega potovanja (včasih bi me to potrlo in bi zgubil voljo), ker znam da je to v bistvu tisto zaradi česar smo tu.