http://sensa.metropolitan.si/osebna-rast/otrok-ki-se-rodi-v-neurejen-partnerski-odnos-prevzame-vlogo-resitelja/

Ali je partnerski odnos tisti odnos, kjer se dva ne kregata, ampak probleme
‘“rešujeta" z molkom? Ali je to odnos, kjer se partnerja nenehno kregata ter sta kot
pes in mačka? Ali je partnerski odnos, kjer dva težave “urejata” z nenehnim begom
vsak na svojo stran, v neodložljive obveznosti, ki jih nikoli ne zmanjka? Ali je to
odnos partnerjev, ki se imata super, samo njuni otroci imajo ogromno kroničnih
težav? Ali so to odnosi, kjer ves čas menjavajo partnerje? Morda je to istospolna
zveza? Ali pa odnos, kjer vsak tlači vase? Ali pa je to nekaj povsem drugega?
Partnerski odnos je odločitev (Gostečnik), da bomo raziskovali in se učili o sebi ter
partnerju. Vsak s svojo zgodovino, potrebami, željami, hrepenenji in vrednotami, ki
pa morajo biti v partnerskem odnosu enakovredne.
Partnerski odnos je uravnovešen sistem, kjer se dva nasprotno neuravnovešena
sistema združita v en sistem, ki ima dve glavi, štiri roke in štiri noge. Tako združena
lažje premagujeta vsakdanje ovire, ki jih prinese tok življenja. Učinkovitejša sta
namreč skupaj, kot pa vsak zase. Ženska, usklajena s svojo telesno strukturo in
funkcijo, vidi široko in dolgoročno – vidi gozd. Moški, usklajen s svojo telesno
strukturo in funkcijo, vidi kratkoročno in ozko, usmerjen je na cilj – vidi drevo. Enako
pomembna sta oba. Ženska, ki ima pregled nad celotnim gozdom, usmerja
moškega, katero drevo naj poseka, da bosta imela pozimi toplo, vendar na način, da
bo to dejanje povzročilo najmanj škode za njuno prihodnost. Moški zna kvalitetno
izvesti dejanja, vidi drevo, sposoben ga je podreti in pripraviti drva za kurjavo. Tako
je ženska zadovoljna in mu lahko zaupa, da bo kvalitetno izvedel dejanja. Moški pa
čuti, da je pomemben ženski in ji lahko zaupa, da ga bo dobro vodila.
Partnerski odnosi nas spremljajo na vsakem koraku, teorije na to temo je veliko
napisane, a praksa je vse prevečkrat drugačna, kruta, boleča in zahtevna.
Običajno skopiramo odnos, ki so ga imeli naši starši in ga imamo za “normalnega”.
Dodamo mu malo sodobnosti, zaradi česar na prvi pogled deluje drugačnen in boljši.
Če se vanj ne poglobimo, zaradi SMI (senzorno-motorne iluzije) in strahu, kaj nam
bodo nove globine razkrile, ne vidimo vseh nepravilnosti, pomanjkljivosti in entropije.
Zadovoljimo se s površinskimi in plitvimi odnosi. Mnenja smo, da v kolikor partnerska
zveza razpade, je odnos očitno slab, v kolikor pa dva ostaneta skupaj, je odnos
dober. Čas pa teče in nič ne reče. Neurejenost v odnosu povzroča entropijo ali
navzven, tako da se odnos slabša, ali pa na vznoter, tako da povzroča potisnjena
energija vedno več kroničnih težav.
Kreganje in nasilje so bili še do nedavnega povsem običajni deli odnosa, danes pa
so že v manjši intenziteti osnova za razdor odnosa. Imamo dva ekstrema, kaj pa je
vmes? Ni globine, ki bi ponudila širino, ni čustvene zrelosti, vse je le instant in
površinsko. SMA, SMI in SMO (senzorno-motorna amnezija, iluzija ali odtujitev) nam
onemogočajo prepoznati in urejati toksične odnose.
Partnerja zaradi SMI in SMO dojemata svojo neuravnovešenost kot normalno in
pravilno. Ali pa menita, da ne moreta spremeniti ničesar; takšna je pač usoda. Ta
neuravnovešenost ju sili v soodvisnost, eden brez drugega ne funkcionirata,
pogojujeta, iščeta šibkosti drug drugega in se spravljata v vedno večjo nemoč.

Neizbežna posledica nemoči pa je vedno sovraštvo, prezir, maščevanje, bes in gnev.
Ta entropična agresivna čustva so osnovne sestavine neuravnovešenega odnosa,
pa če si upamo to videti in priznati ali ne.
Otrok, ki se rodi v takšen neurejen odnos, prevzame vlogo rešitelja. Deluje kot lepilo,
ki združuje dve nepovezani enoti. Uravnoveša odnos staršev, da družina, od katere
je življenjsko odvisen, ne razpade. Nastala entropija povzroči deformacijo in
spremembo strukture otrokovega telesa, da ustreza funkciji, ki jo narekuje okolje.
Tako se mora že zelo zgodaj odpovedati svoji avtentičnosti izražanja in vedenja ter
ima vedno več težav v razvoju. Prisiljen je prevzeti neučinkovite vzorce staršev in
razviti SMA, SMI in SMO, ki mu to adaptacijo omogočajo.
Otrok ustvari kronično neravnovesje, ki se ga vedno manj zaveda, saj tako okolica
od njega zahteva in ga sčasoma razume kot ravnovesje. Postane odvisen od odnosa
s staršema, ker je brez njiju v neravnovesju, ki se ga niti ne zaveda. Samostojnost
ga spravlja v dvom in strah. Sčasoma se vsaj delna odcepitev od staršev le zgodi in
življenje za takšno osebo postane težko. Vedno bolj opaža, da mu nekaj manjka.
Najde osebo, ki ima nasprotno podzavest, vzpostavi se privlačna sila med njima v
obliki potrebe “rabim te”, ki jo pogosto zamenjamo za ljubezen. Ustvarita odnos, ki se
zdi na zavestni ravni povsem drugačen, na podzavestni ravni pa je kopija odnosa
med očetom in mamo. Iz prvotne učinkovitosti in lahkotnosti, ki jo ustvari začetna
zapolnitev praznine, ki jo poimenujemo zaljubljenost in je v domeni zavesti, v odnosu
vedno bolj prevzema vlogo podzavest (avtopilot). Odnos tako postaja vse bolj
rutinski ter neučinkovit in sili vse udeležence v vedno večje kronične težave.
Zakon o ravnovesju deluje ves čas in sili neučinkovite sisteme v razpad. Ker sta oba
partnerja od zveze odvisna in ne razpadeta navzven, začneta razpadati odznotraj.
Nered, neučinkovitost in entropijo preneseta na naslednjo generacijo in/ali pa jo
spremenita v kronične težave. Tako se začaran krog nadaljuje, a je vse bolj
zahteven, saj je vsaka generacija podvržena večjim zahtevam okolja in večji
kompleksnosti življenja. Tako začnejo družinske veje, ki niso učinkovite, počasi
usihati.
Tehnološka revolucija je sesula ravnovesje in omogočila, da ima lahko otroka oseba,
ki je telesno sicer zrela zanj, a ima premajhno čustveno zrelost, da bi mu lahko
omogočila normalno odraščanje brez kroničnih težav. Hkrati pa se ta otrok rodi v
veliko bolj kompleksno okolje od tistega, v katerega so se rodili njegovi starši. To pa
zahteva še višjo podzavestno čustveno zrelost, ki se je ta otrok nima kje naučiti. Iz
tega razloga je prisiljen višati SMI, ki mu omogoča življenje, kljub veliki razliki med
podzavestno in zavestno čustveno zrelostjo ter učinkovitostjo. Ravno ta SMI, kateri
doda še starševo, mu onemogoča, da najde sebe in izbere področje, ki ga veseli in
mu ustreza. Tako se vsak dan manj čuti in 'išče' sebe ter ravnovesje v različnih
odvisnostih (od dela, drog, alkohola, spolnosti, športa…), ki ga vodijo naprej v vse
vrste kroničnih težav.
Ravno kronične težave staršev in otrok ter stres testi, ki jih prinese tok življenja, silijo
v iskanje rešitev in omogočajo spreminjanje. Z učenjem AEQ metode lahko nastali
kaos v odnosu pričnemo počasi urejati tako, da vsak partner viša svojo čustveno
zrelost, ki je primerna višanju kompleksnosti življenja.

Partnerja nižata SMA, SMI in SMO, kar jima omogoči, da sebe, partnerja in otroka
bolje čutita, razumeta, sprejemata in spoštujeta. Tako partnerja več problemov
uredita, kot jih naredita. Vedeta se vedno bolj kot odrasli osebi, na otroke pa
prenašata vedno manj nereda, saj ni potrebe, da otrok ohranja in ureja odnos
staršev, ker to znata urejati sama. Otroku s tem omogočita naraven proces
odraščanja in osredotočenosti na to, kaj v resnici želi biti. Otrok ima možnost, da
izkoristi svoj potencial in ga usmeri v svoje želje. Žrtvuje širino na področju, ki je
usklajeno z njim. Slednje mu omogoči globino, kjer začuti zadovoljstvo in
izpolnjenost. Ko to obvlada, se mu odpre v tej globini širina. Starša to začutita in ga
podpreta ter mu nesebično pomagata pri odraščanju. Otroka spustita, ko dozori.
Otrok je zadovoljen s seboj, ker sta z njim zadovoljna tudi starša. Družinsko okolje
postane varno zavetje z nizkim pritiskom, kar omogoča primerno spontano in
avtentično vedenje ter primeren razvoj otroka.
Učenje AEQ odnosov nam omogoča razumevanje, kaj to odnos sploh je, predvsem
pa, kaj pomeni imeti kvaliteten partnerski odnos. Spoznavamo, kaj pomeni ljubiti
partnerja, ker nas ta dopolnjuje in ga želimo imeti ob sebi brez pogojev in motivov,
ne pa zato, ker ga potrebujemo. “Potrebujem te” namreč ni enako kot “ljubim te”.
Izhod iz teh zakoreninjenih stanj in ugotovitve, ki jih nova spoznanja prinesejo, so
zahtevne, boleče ter naporne, kot se za resnico, ki boli, spodobi. A so zadovoljstvo,
učinkovitost in sintropija, ki jih ta proces prinese, neprimerno večji.
Iz lastnih izkušenj lahko rečem, da je teorija o partnerskih odnosih eno
(razumevanje, sprejemanje, prilagajanje…), medtem ko je nekaj povsem drugega,
učinkovitega, mogočnega in trajnega, ko dejansko začneš oziroma si upaš čutiti in
videti svoje sence, ki jih sicer naslavljaš na partnerja. Predvsem pa, ko začneš
spreminjati poleg zavesti še podzavest in višati čustveno zrelost ter učinkovitost.
Zavest-podzavest-telo postajajo vedno bolj povezani. Vedno bolj postajaš
odgovoren, učinkovit v reševanju težav in gradiš kvaliteten odnos s seboj, ki je temelj
vseh drugih odnosov. Začneš spoštovati zakon časa in zakon ravnovesja, ki velja za
celotno vesolje. Tako omogočiš sebi, partnerju in otroku kvalitetnejše življenje, ki ne
temelji več na “potrebujem te”, ampak “ljubim te, spoštujem te, sprejemam te,
razumem te”. Slednje pa niso zgolj besede, temveč dejanja, ki imajo trdne temelje.
Otroku z zgledom in dejanji kažemo, kaj je odnos, s tem pa mu omogočimo boljše
izhodišče za njegovo prihodnost ter za raziskovanje globin, ki odprejo širine. Teorija
odnosov tako počasi dobiva dejansko obliko z izkušnjami in prakso.
Vem, da tudi mene čaka še veliko dela na področju odnosov, a ko se ozrem nazaj,
vidim in čutim, da smo na dobri poti ter da so naši temelji vedno bolj stabilni.
V kolikor opažate oziroma si želite izboljšati ali vzpostaviti kvaliteten partnerski
odnos, vas vabim na aktivno učenje AEQ metode, da spoznate najprej sebe in svoje
sence, nato pa še ostale.