Presenečena sem nad ugotovitvijo, da je moja skoraj celotna desna stran telesa precej nepovezana z menoj. Čutim zelo neobičajno lego ramen, desne kot da ne bi mogla obvladovati, je spuščena in skrita nazaj, proti hrbtenici,.. Desni kolk je skoraj da brezčuten. Tega se doslej, sploh ne v tako prepričljivi meri, sploh nisem zavedala. Še vedno prihaja na plano zelo veliko spominov, ki jih prebudi že nedolžen vonj ali le besedna zveza nič hudega mislečega sogovornika, jih nosijo sanje,… Delčke (kaj, zakaj) zlagam skupaj, raziskujem in jih postopoma tudi urejam. Ni lahko, ni lepo, ni prijetno. A mi ugotovitve dostikrat nosijo odgovore, zakaj sem, tako kot sem in zakaj ne morem v želeno smer in to me navdaja z voljo in zadovoljstvom, ko vidim, da vendarle so premiki in je rezultat. Tudi odnos s samo seboj, odnosi v družini in v službi so drugačni, da odkrivamo nove doslej še ne znane tudi zelo prijetne plati, vendarle vsi po malem rastemo v želeno smer. Neprecenljivo.

Tudi po zaključku programa si vsak dan vzamem vsaj malce časa zase, za izvajanje vaj, za branje oz. za predelovanje novega “materiala”. Po eni strani zares z velikim občudovanjem spremljam, kako mogočno moč nam daje program, česa vse smo s predanostjo in pravilnim in postopnim delom zmožni izvabiti iz nas samih, po drugi se pa pogosto borim z veličino novih odkritij in vedno novimi in vedno težjimi izzivi in včasih se kar ustavim in mislim, da je to, kar dobim zares preveč zame,…

Rada bi se ti zahvalila za kreativno podajanje vaj, za potrpežljive, globoke in vsebinsko zelo močne razlage. Poseben pomen in zagon pa mi je dala tvoja večkrat izrečena beseda: raziskuj. Če kje, pa se je zagotovo na tej poti potrebno učiti in naučiti raziskovanja – sebe.

Dobila sem veliko. Hvala za vse !