Depresija – v današnjem času kar pogosto uporabljena beseda, je duševna motnja, ki prizadene človekovo razpoloženje, njegove misli, čustva, vedenje in telo in posledično vpliva na njegovo delovanje v krogu družine in izven.

Pred industrijsko revolucijo je bila za preživetje pomembna učinkovita poraba energije (hrane je primanjkovalo). Ljudje so morali biti gibalno učinkoviti in sposobni s čim manj truda in čim več domiselnosti opraviti vse potrebno, sicer je bilo njihovo preživetje ogroženo. Življenje v neprilagojenem, neprijaznem okolju je od ljudi zahtevalo veliko prilagajanja, pozornosti, prenos veščin in znanja iz generacije v generacijo, vesten odnos do gibanja. Temu delu so namenili veliko časa, saj jim je omogočal prihranek energije, katera je bila nujna za preživetje. Kar lahko še danes opazite v nerazvitih predelih sveta. Tukaj, zaradi učinkovitega gibanja in pomanjkanja energije ne poznajo okorelosti, bolečin v križu, kolenih, depresije, … kljub težkemu delu in življenju.

Industrijska revolucija pa je zmanjšala porabo energije pri ljudeh, saj so stroji opravljali delo namesto njih. Hitrejše delo strojev, je prisililo ljudi, da so pospešili svoje gibanje in delo, zato je čas postajal vse pomembnejša postavka v človekovem življenju. Energija (hrana) je bila vedno lažje dostopna, okolje je zahtevalo vse manj prilagajanja, zato so lahko svojo pozornost in energijo usmerjali v boljše, hitrejše, učinkovitejše delo stroja, tako se je kompleksnost tehnologije višala, učinkovitost gibanja pa nižala. Pritisk časa, ki ga je prinesla industrijska revolucija je danes dejavnik, ki povzroča, da se število dogodkov, odločitev in dejanj, ki jih moramo opraviti, sprejeti v enem dnevu nenehno povečuje in to nas vodi v večopravilnost in tako v vedno večjo ločenost med našim umom in telesom. Rezultat je nečutenje, ter togo, trdo, okorelo gibanje, bolečine, izgorelost, depresija,…

K še večji ločenosti uma in telesa, doprinesejo tudi naši podzavestni vzorci, travme, ki smo jih razvili in doživeli v ranem otroštvu in jih potisnili globoko v podzavest, da se jih več ne zavedamo, imajo pa velik vpliv na naše življenje, so kot demoni, ki se skrivajo v globinah. Občutki strahu in nemočni, ki so bili zlorabljeni s strani okolice, so razlog, da smo morali povišat mišični tonus in popačit dihanje, in tako zmanjšali energijo in s tem občutke strahu in nemoči, da smo lahko preživeli in se prilagodili okolici. Tako smo razvili prepričanja, da si je potrebno ljubezen zaslužiti, da nismo vredni, nesposobni, … ki jih nosimo s sabo v odraslost, kjer se pojavi v obliki odvisnosti o doseganju, potrjevanju, potrebi po uspehu in se kaže kot čezmerna želja po dokazovanju, potlačena jeza in ves čas prisotna nervoza. Razvijemo push odnos do življenja, se ves čas borimo, izgubimo vso otroško igrivost, lahkotnost, življenje postane težko, naporno. Vse to skupaj pa nas pelje naravnost v prepad, demoni iz globin, so vedno glasnejši, vedno bolj bruhajo na površje, izgubimo stik med umom in telesom – um premalo čuti in upošteva stanje in potrebe telesa. Zaidemo v kronično utrujenost in ko še najprej te znake zanemarjamo, ignoriramo in trmasto vztrajamo, se pojavi izgorelost, depresija, …

Depresija je naravna zaščita telesa pred lastnim umom, čas ko telo več ne more slediti nenehnim zahtevam lastnega uma. Um je prepričan, da ga je telo izdalo. Pojavi se občutek nemoči, brezupa, izguba zanimanja za vsakodnevne dejavnosti, sprememba spanca, teže, teka, občutki jeze in razdraženosti, izguba energije, samosovraštvo, brezglava dejanja, težave s koncentracijo in spominom, nepojasnjene bolečine,…

Ali znamo prepoznati, začutiti te znake pri sebi še pravi čas ali se zanašamo samo na diagnoze zdravnikov? Ali se sramujemo tega? Kakšne občutke zaznamo ob tem? Smo razočarani, poraženi, nemočni, v strahu…?  …

V današnji družbi prevladuje prepričanje: kjer je volja, je tudi pot, ne znamo reči: ne morem, ker to pomeni da se predamo. In tovrstna prepričanja so nas pripeljala do tega zaskrbljujočega podatka, ki ga je objavil NIJZ: ‘Ocenjujemo, da bo vsaj enkrat v življenju za depresijo zbolela vsaka šesta oseba, ta trenutek pa je depresiven vsak dvajseti med nami. Čeprav je danes znanje o depresiji izredno napredovalo, se še vedno prevečkrat zgodi, da jo spregledamo tako laiki, kot tudi strokovnjaki. Neprepoznana ali nepravilno obravnavana depresija pomeni trpljenje za posameznika, ki ga le-ta lahko konča tudi s samomorom.’ (vir: https://www.nijz.si/sl/depresija)

Depresija ima negativen prizvok, zato je ne želimo opaziti in sprejeti in če že prepoznamo znake, jih prikrivamo, ignoriramo dokler lahko, saj to pomeni poraz, antidepresivi, psihoterapije, neprištevnost, …

Z AEQ metodo se učimo usklajevati dve glavni, nasprotujoči, soodvisni polarnosti: um in telo, ki določata delovanje vseh ostalih sistemov, tako telesnih kot umskih. Na tak način odpravimo porušeno neravnovesje in nejasno komunikacijo med njima in si povrnemo urejenost in ravnovesje. Um (misli, želje) vpliva na telo (gibanje, dejanja), telesni občutki in čustva pa na delovanje uma. Um sliši potrebe telesa, saj ve da mu bo upoštevanje potreb telesa nudilo več zadovoljstva. Telo je kot kralj, ki sprejema odločitve na podlagi občutenja realnosti, um-zavest je kot vlada, ki primerno izvršuje odločitve kralja. Ta povezanost nas vodi v večjo učinkovitost, višjo kompleksnost some in sintropijo.

Tako z učenjem in rednim izvajanjem AEQ vaj preprečimo ali omilimo padce v bolečine, izgorelost in depresijo, saj bolje čutimo sebe in lažje prepoznamo znake in se znamo pravočasno ustaviti. Napredek pri urejenosti in učinkovitosti some dosežemo po sledečem zaporedju: energija omogoča pozornost-pozornost omogoča učenje-učenje omogoča razumevanje-razumevanje omogoča sprejemanje trenutnega stanja- sprejemanje omogoča učinkovito uporabo energije in usmerjanje pozornosti, ki so pogoj za spremembe in so nujne za izhod iz trenutnega stanja (bolečine, depresija, apatija)-spremembe omogočijo napredek.

Dejstvo je, da preteklosti ne moremo spremeniti, zakrčene mišice, ki so zato nastale pa lahko in tako preteklost pozdravimo z AEQ vajami in vstopamo v prihodnost lahkotnejši in bolj zdravi. Povrnemo si kompleksnost gibanja, ki so nam ga pretekli dogodki in pritisk časa odvzeli.

Na tak način lažje kljubujemo času, ki nas že sam po sebi vodi v entropijo, neurejenost, staranje.

Višja kot je usklajenost uma in telesa, več življenjske energije imamo, bolj smo osredotočeni in lažje opravljamo vsakdanje obveznosti. Življenje postane igra, ne pa vsak dan večja borba.

Dovolimo si spremembe ki povzročijo napredek, lahkotnost, otroško igrivost,…

Lidija Jakljevič,

Učiteljica 2. stopnje AEQ metode®

Učenka 3. stopnje AEQ metode® 3/5

Učiteljica AEQ dihanja® 1. stopnje

Mobi: 031 348 102,

Mail: lidija.jakljevic@gmail.com