Gospod srednjih let prihaja na povabilo, ker ga zanima moje delo, da bi imel sam težave, zanika.
Ugotavljam močno aktiviran refleks zelene luči, temu primerno glavo-čebelnjak, tudi aktivirana refleksa rdeče luči in travme. Presenečen je, ko mu pokažem, kako zamaknjeno medenico ima, nadalje, ko išče stik s podlago v ležečem položaju, saj, kot pravi, ne čuti ničesar drugega kot to, da leži.
Začela sva s protokolom 1. Bil je razočaran nad sabo, ker je mislil, da ima kot športnik v dobri kondiciji popoln nadzor nad telesom. Bil je jezen, četudi je to zanikal, kar se ni skladalo z masko, ki si jo je nadel. Mojim besedam je težko sledil, dejansko je slišal malo, um mu je ves čas bežal, sredi giba me je spraševal, koliko časa bi moral izvajati gibe, da si povrne simetrijo. Začutila sem, da ga to sploh ne zanima, da je prišel samo zaradi vljudnosti. Med vajo je v nožnem palcu zaznal mravljince. Na moje vprašanje, ali je to začutil šele sedaj, je odgovoril, da ima to že vseskozi in so vzrok verjetno napačni čevlji. Po terapiji je bil precej utrujen, mravljinčenje pa se je zmanjšalo, tudi drugače je začutil telo, obenem pa je izrazil dvom, ali res čuti to, kar govori.
Zame je to bila zelo naporna terapija, niti nisem verjela, da bo prišel na naslednje srečanje. Posredovala sem mu vajo dvig hrbta. Še isti dan me je poklical, svoje stanje je začel dojemati drugače, opazoval svoje nove občutke.
Zaprosil je za drugo srečanje čez teden dni. Povedal je, da po terapiji bolje spi, je bolj sproščen, a da se počuti nenavadno. Vadil medtem ni. Razložila sem mu pomen rednega izvajanja vaj. Nadaljevala sva s protokolom 2. Leva noga je bila slabša, kot da ni njegova. Spraševala sem ga za odnos z mamo, ki naj bi bil dober. Na koncu je začutil nižji tonus v hrbtu in nogah, bil je presenečen. Nenehno je ponavljal vprašanja, kdaj in kako dolgo naj dela vaje. Bil je kot majhen otrok, ki sprašuje, ali je do cilja še dolga pot.
Prišel je tudi tretjič, ker sva se dogovorila, da se bova učila dihanja. To mu bo pomagalo motivirati um. Seznanil me je z drugačnimi občutki in prešel na to, da mu po meri narejeni vložki za čevlje ne ustrezajo, da z desno nogo dela drugačne gibe, na kar so ga opozorili tudi kolegi pri športu. Pogovarjala sva se o njegovem otroštvu, ki ni bilo ravno rožnato. Predstavila sem mu dve možnosti: prva je, da breme nosi s sabo, kot je to počel do sedaj, druga pa, da začne vaje redno izvajati in svojo preteklost spreminjati, posledično pa tudi sedanjost. Tako se bo znebil težkega nahrbtnika, saj bo iz njega postopno zmetal vso nepotrebno prtljago. Pogovor z mano je primerjal s tistim, ki ga ima s svojim psihologom, ugotovil, da sta najina načina in besednjak podobna.
Razložila sem mu, zakaj je metoda AEQ kompleksna in se teoretični del mora nujno preplesti s praktičnim. Le tako bo lahko prodrl v srž problema. Za napredek je nujno vstopiti v globine, kjer pa je mnogo bolečega, čemur se ljudje radi izogibamo. Šele soočenje prinese zdravilne spremembe.
Odločila sem se, da na četrto terapijo pride lahko le, če bo redno izvajal predpisane vaje. Moj odnos do njega se je spreminjal, enako njegov do mene, pričela sva si zaupati. Prišel je z dopusta, kjer si je nabral dovolj energije, potrebne za vaje in napredek. Prvič je izvedel vajo lok hrbta, saj je bila medenica pred tem preveč toga. Ponovila sem protokol 2, ker je zaradi padca čutil bolečino v križu ter mravljinčenje na nožnih palcih. Leva noga je bila tokrat veliko bolj odzivna kot prvič.
Zaradi napetosti v križu, ki jo je povzročil padec na dopustu, je bolje začutil, kdaj določen gib izvede na silo. Do konca protokola je tenzija popustila in mravljinčenje v palcih se je občutno znižalo. Tudi tokrat je bil popolnoma utrujen, zaželel si je spanja. Ugotovil je, da svoje telo čuti drugače, da mu je prijetnejše. Razjasnila sva še del neustreznih odnosov in se dotaknila njegove namere za oblikovanje dneva. Prav tako kot moramo biti na tekočem z razpoložljivimi finančnimi sredstvi, moramo biti pozorni, koliko energije imamo prek dneva na razpolago. Še posebno je treba negovati pozornost in jo namenjati opravilom po načelu prioritetne lestvice.
Tudi tokrat sem mu odmerila delo doma: katero vajo naj dela, koliko časa, kdaj je najprimernejši čas zanjo. Razložila sem mu tudi, da z vajami AEQ ozaveščamo iz otroštva v podzavest potisnjene travme. To smo storili, da smo lahko preživeli, ker pa je dviganje spominov iz nezavednega boleče, se lahko pojavi odpor do vaj. In vendar je treba vztrajati, saj je to pot k urejanju telesa in duha.
