ZDRAVOGIBLJIVOLAHKOTNO

ZDRAVO
GIBLJIVO
LAHKOTNO

Panični napadi

Ženska na pragu srednje generacije ima panične napade, zadnjih 15 let so ti vse pogostejši in močnejši. Ob napadu zgublja zavest, levica postane mravljinčasta, močno jo boli glava. Zdravnik ji je predpisal pomirjevala, obiskovala je tudi psihologa, si pomagala z alternativno medicino, vendar se ji stanje ni bistveno izboljšalo. Poleg naštetega je imela težave z zanositvijo, po vrsti neuspešnih umetnih oploditev, katerih, kot pove, je imela že vrh glave, pa je končno rodila.

Na prvem srečanju mi je opisala svoje težave, ko sva razmislili, od kje izhajajo, sem ji pojasnila, kako deluje aktivno učenje metode AEQ. Po vsem prestanem in neuspešnih poskusih zdravljenja se ji je zdela metoda kar preveč enostavna. In vendar se je odločila podati se po tej poti.
Na začetku sta se pokazala močno aktiviran refleks rdeče luči in zamaknjena medenica. Ko se je ulegla na mizo, sem opazila, da je njena leva noga odtujena, kot bi bila mimogrede pritrjena na trup, ramena so bila privzdignjena, kolki v različni ravnini, obraz bled in puščoben. Moja vprašanja, kako čuti stik s podlago na različnih delih telesa, so jo presenetila, saj na začetku ni čutila ničesar in je s težavo in nerada odgovarjala.

Začeli sva s protokolom 1.

Ko sem jo zazibala, sem ugotovila, da sta diagonala desna rama in leva noga togi. Z vajo sva začeli na strani, kjer je prvič začutila povišan mišični tonus v ramenskem obroču. Učili sva se, kako si z malim gibom pomaga aktivirati mišice celega telesa, kar je iz vaje v vajo vse bolj prepoznavala.
Primerjava občutkov v rami prej in potem, ko sva krožili z ramo, jo je presenetila, še bolj pa dejstvo, da je uspelo njej sami, seveda z mojo pomočjo; ponavljali sva toliko časa, da je zaznala, da se s ponovitvami reorganizirajo tudi možgani, seveda ob prisotnosti zavestnega delovanja. Uspeh je privedel tudi do tega, da je znala te spremembe in telesne občutke ubesediti.
Vajo sva v nadaljevanju posvetili levi nogi, na kateri je bila komunikacija oslabljena. Premik stopala v desno in vklop samo levih zadnjičnih mišic ni bilo lahko opravilo, izboljšalo se je po nekaj ponovitvah. Leva noga je postala bolj usklajena s telesom. Nadaljevali sva do konca P1 in občutke, o katerih sem jo na začetku spraševala, je znala bolje opisati. Naučila sem jo vajo lok hrbta, ki jo je izvajala do naslednjega aktivnega učenja.

Naslednje srečanje sva imeli čez teden dni. Bila je negotova glede pravilnosti izvedbe, zato sva vajo ponovili skupaj in popravili napake. Nadaljevali sva s protokolom 2. Leva noga je bila še vedno slabša, a ne tako odtujena kot prvič. Vajo sva začeli izvajati z levo nogo, delo s kolki je bilo zahtevno, a sčasoma je nogo začutila lažjo in skladno s telesom.

Spraševala sem jo o odnosu z mamo. Zagotovila mi je, da je dober, da je mama imela psihične težave, ki pa so se uredile. Na moje vprašanje, kako so mamine težave vplivale nanjo, sem izvedela, da se ji mama smili, saj je imela težko življenje. Nadaljevali sva z desno nogo, kjer je bilo čutiti manj senzorno motorične amnezije (SMA) in je gibe izvajala bolj usklajeno. Naučila sem jo še vajo obračanje noge, pri kateri jo je sprva skrbelo, ali jo bo zmožna pravilno izvesti. Sprostila se je, ko sem ji razložila, da jo bo napravila po trenutni zmožnosti, delo pa ji bo olajšal tudi opis vaje, ki ji bo pomagal pri izvajanju doma. Na koncu terapije je bila zelo utrujena.

Na tretjem srečanju mi je zagotovila, da vadi redno. Nadaljevali sva pogovor o njeni mami; zanjo jo je skrbelo od nekdaj, saj je večkrat grozila s samomorom. Oče se je odgovornosti izmikal in breme skrbi prelagal na hčerko. Kako to vpliva na otroka, si lahko le predstavljamo. Razložila sem ji, kakšen vpliv ima mama nanjo in kako je to povezano z njenimi težavami, zakaj ima panične napade in ni mogla zanosit po naravni poti. Večino časa sva se pogovarjali, ker sem začutila, da nima dovolj energije za celoten protokol vaj. Zato sem se odločila, da jo bom učila dihanja.

Razložila sem ji, kakšno je nepravilno dihanje, kako to vpliva na naše zdravje in počutje ter kako ju lahko izboljšujemo. Dihanj se ob paničnem napadu spremeni, oseba se še bolj zakrči, to pa paniko še poveča, ta se nadaljuje v izgubo nadzora nad telesom.

Po izvajanju dihalnih protokolov in razlagi se je počutila umirjeno, prijetno, sproščeno in zaspano. Četudi bi začutila, da se ji bliža napad, ima sedaj izkušnjo in se bo znala umiriti. To stori z dihalnimi vajami in s pozornostjo na telesno dogajanje. Ne izgubi naj nadzora! Izrazila je skrb, da ne bo zmogla, zato sem jo pomirila in povabila, naj me le pokliče, če bi se to zgodilo.

Napad je sledil čez nekaj dni. Njena roka je postala mravljinčasta, naraščala je zmedenost in še drugi simptomi. Prigovarjala sem ji, naj se umiri in opravi dihalni protokol: sledi naj navodilom, se čim bolj osredotoči, ko bo lahko, pa naj me pokliče. Čez dve uri sva se ponovno slišali; do vrhunca napada sploh ni prišlo. Osredotočila se je na dihanje, se zavedela tudi napak izvedbe, a je to ni zmotilo. Po koncu je čutila glavobol, zato sem ji priporočila vajo AEQ, ki ji je najljubša. Tako si je bolečino v glavi sprostila. S hvaležnostjo mi je povedala, da brez mene ne bi zmogla, jaz pa sem ji zagotovila, de je vse bilo odvisno predvsem od njene zavzetosti ter naj bo ponosna nase. To, da človek čim bolje nadzoruje svoje telo, je velik dosežek.

Čestitala sem ji, bila sem ganjena, zame je to bila prav tako izjemna izkušnja, preizkus, kaj zmorem kot učiteljica metode AEQ, ki mi je okrepil zaupanje v svoje sposobnosti.

Sledila je četrta terapija. Spremenila je izrazoslovje, o telesu ni več govorila kot o tretji osebi, pač pa prvi. Bila je ponosna, da je zmogla tak napredek, povrnilo se ji je samozaupanje.

Nadaljevali sva s pogovorom o spremembah, ki jih doživlja razumsko, telesno in v okolici. Na levi strani, ki je bila še vedno slabša, sva izvedli vaje po protokolu 3. Prišli sva do zapiranja in odpiranja prsnega koša, ko nos bližamo kolenom. Začutila je, da se napetost iz medenice premika navzgor proti prsnemu košu, tudi tesnobo v prsnem košu je zaznala. Vodila sem jo pri dihanju in razčlenjevanju občutij, poglabljanju v stanje, ne pa v izogib temu, kot je to storila do zdaj. Pustila sem ji dovolj časa in jo usmerjala v poglabljanje.

Ugotovila je, da ima v sebi močan strah, da bo umrla. Spoznanje se je sprostilo v jok, mene pa je zanimalo, če jo ta odnos do sebe same žalosti in ali se zaveda, da dovoli mami, da z njo manipulira. Spodbujala sem jo k spremljanju telesnih občutkov – sta to žalost ali jeza. Po njenem je jeza (pozneje sem ji razložila, da zamenjava žalosti z jezo zaustavlja reševanje težav). Usmerila sem jo k analizi čustva, osebe in dogodkov, vezanih na tesnobo. Ozavestila je odnos z mamo, ki je osnova njenega nerazumevanja z očetom; mama očeta izpostavlja kot krivca vsakič, ko gre kaj narobe.

Do konca terapije je tesnoba izpuhtela, počutila se je osvobojeno, lažje, obraz ji je vidno zasijal. Bila je vesela svojih spoznanj, kajti vseskozi je tudi ona krivila očeta za slabosti v družini. Vaje je dojela še bolj smiselno zaradi moje razlage in začela jih je izvajati z veseljem. Zaželela si je samote in ukvarjanja s sabo, le tako si lahko povrne usklajenost uma in telesa, je razmišljala. Čez nekaj dni mi je želela povedati o pogovoru z mamo, ki ji je povedala vse, česar se ji vsa ta leta ni upala, jo je pa težilo. Mamo je njena izpoved presenetila, rekla je le, da si ni mislila, da imajo njene besede na njo takšen vpliv in da ni mislila resno.

Ob naslednjem obisku je bil njen obraz vedrejši, česar prej ni bilo opaziti. Hkrati je zaznala, da jo težave drugih ne obremenjujejo več toliko, da bi jo iztirile, a zmore nuditi toplo besedo brez osebne prizadetosti in dolgotrajnega premlevanja. Njen odnos do sebe in okolice postaja objektivnejši. Na dan prihajajo mladostne želje, recimo da si želi za pomembni osebni praznik naučiti peti, ob tem pa se boji, da jo bodo drugi imeli za prismojeno. Ne more verjeti, da toliko razmišlja o veselju in petju. Spodbudila sem jo, naj si le najame učitelja in si zapoje za svoj praznik. Razložila sem ji tudi, da ko si dovolimo začutiti žalost, jezo, strah, si dovolimo začutiti tudi veselje, radost, srečo.

Naslednji datum najinega srečanja naj bi bil čez tri tedne, kar se ji je zdelo skorajda predolgo. Pomirila sem jo, da verjamem, da ne bo imela težav, saj je njen napredek očiten.

Res so panični napadi prenehali, njen pogled na svet se je razsvetlil. Zdaj ve, da tudi če pridejo črni trenutki, se bo nanje znala pravilno odzvati.

OSTALE NOVICE